Članki
BERGENIJA
Avtor: Marija Čuček Za bergenijo bi lahko rekli, da je Trnuljčica, ki se je zbudila iz spanja, saj je ta skromna trajnica včasih bila zelo priljubljena, potem je zatonila v pozabo, danes pa je zopet moderna. Očara nas z velikimi usnjatimi, bleščečimi, okroglimi listi, ki se jeseni obarvajo rdeče ali bakreno in ostanejo lepi dolgo v zimo in pomlad. Pomladi se pojavijo cvetovi, nanizani v grozdastih socvetjih v odtenkih rdeče, rožnate in bele barve. Bergenijo odlikuje trpežnost, saj prenese veliko rastišč in pogojev na vrtu. Sadimo jo v odcedna tla, tako na senčna kot sončna mesta. Če je na soncu so listi manjši, vendar lepše obarvani, v senci pa večji in bolj zeleni. Najlepši so enoletni mladi listi, stare sproti odstranjujemo, še posebej pomladi, ko odstranimo tudi od zime poškodovane liste in tako naredimo prostor cvetju. Obstajajo tudi pisanolistne sorte. Cvetovi nekaterih sort dišijo in jih uporabljamo v pomladanskih šopkih. Bergenije sadimo v skupine, tako da pridejo bolj do izraza. Lepe so kot obrobe gredic, v kombinaciji z drugimi rastlinami jih sadimo v ospredje. Lepo se podajo k okrasnim travam, iskrivkam, krvomočnicam, češljaku, ustreza jim družba pomladanskih čebulnic, telohov in praproti. Primerna je za grede, ki mejijo na tlakovane poti, saj so ta tla običajno suha, bergenija pa prenese tudi pomanjkanje vode in uspeva celo v pesku. Sadimo jo tudi na grobove, v cvetlična korita in zelene stene. Za bogato cvetenje je potrebna bogata vrtna prst, seveda se v tem primeru rastlina močno razrašča, zato jo po cvetenju izkopljemo, razdelimo, skrajšamo rizome in ponovno posadimo. Do naslednje pomladi bo zrasla v lepi, šopasti, strnjeni rasti. Pri ustrezni oskrbi ostaja lepa na istem mestu leta in leta. Danes, ko pišem ta članek, je Gregorjevo ali dan ko se ptički ženijo. Po starem koledarju tudi začetek pomladi. V krajih po Sloveniji spremljajo Gregorjevo različni običaji. V Beli krajini skrijejo potičke za otroke v grmovje, češ da so to ostanki ptičje gostije. Tudi spuščanje lučk po vodi (gregorčkov) je običaj, ki izhaja od čevljarjev iz Tržiča in pomeni »proč z lučjo, saj je že dovolj sončne svetlobe.« Zanimiv pa je bil običaj na Gorenjskem, kjer so ljudje oponašali petje posameznih ptic, da bi jih zmedli pri ženitvi. Žal ne vem za noben tak običaj v naših krajih, zato pa v teh dneh zelo rada prisluhnem veselemu žgolenju ptičkov in seveda tak jutranji in večerni koncert ptičjega petja toplo priporočam tudi vam. Marec 2014 TELOH (HELEBORUS)
Avtor: Marija Čuček Vrtnar nikoli ne izgubi upanja. Listje odpade, zemlja je gola, cvetja ni več, ostala so stebla. A vrtnarja so izkušnje naučile potrpežljivosti in pričakovanja. Onkraj poledenelih gredic že čaka pomlad. (Pam Brown) Teloh je ena tistih rožic, ki ščepec pomladi prinese že sredi zime. Kot z mnogimi rastlinskimi vrstami, je tudi s samoniklimi telohi Slovenija bogato obdarjena. Pri nas raste 5 vrst: - ČRNI TELOH je najpogostejši, cveti belo, ime je dobil po barvi korenin; - BLAGODIŠEČI TELOH je redkejši, cveti zeleno rumeno; - HOSTNI TELOH se nam razkazuje z zelenim cvetjem; - TEMNOŠKRLATNI TELOH že samo ime govori o barvi njegovega cvetja; - DELJENOLISTNI TELOH raste tudi v našem okolju, na travnikih ali v listnatih gozdovih. Ima zelene cvetove, listi poženejo po cvetenju. Vsi telohi imajo radi polsenčne lege, v večini apnenčasta tla. Družbo jim delajo rese, jetrniki, volčini, jelenov jezik, … Drobna semenca prenašajo mravlje in tako poskrbijo za nove rastlinice. Je zavarovana rastlina, trgamo lahko le cvetje. Domača imena, ki se v glavnem nanašajo na črni teloh so: snežna roža, črnoglavec, kihavka, glavobolka, kurja smrt, … Je strupena rastlina. Znaki zastrupitve so: slabost, bruhanje, bolečine v ustih in trebuhu, omotica, aritmija, zmedenost in tudi epileptični krči. Naš črni in temnoškrlatni teloh sta osnova mnogim novim različicam okrasnih telohov. Ti se pojavljajo v belih, rožnatih, rdečih, škrlatnih, vijoličnih in zelenih odtenkih, z enojnimi ali vrstnatimi cvetovi, drobnimi pikicami po cvetnih lističih, ki odprti spominjajo na zvezdice s petimi kraki. Listi so zimzeleni, usnjati, dlanaste oblike. Na cvetnem steblu raste od enega pa tudi do 50 cvetov, ki se odpirajo od novembra pa vse do aprila. Telohu ustreza polsenčni prostor pod grmi ali drevesi, je neobčutljiv, hvaležen bo za dodatek humusa. Le pri vraščanju velja »potrpežljivost je božja mast«. Ko se vraste, je na istem mestu lahko več desetletij. Razmnožujemo ga z delitvijo ali s semeni. Najboljše kalijo sveža semena. Sejanček prvič zacveti po štirih letih. Za okrasni vrt so najpogostejši: orientalski, korziški in smrdljivi teloh. Njihova velikost je od 10 pa tja do 90 cm. Poškodovane liste lahko porežemo, saj bodo cvetovi tako bolj vidni, listi se bodo po cvetenju bujno obnovili. Različice črnega teloha so za krajši čas lahko tudi praznična okrasitev stanovanja. Po novoletnih praznikih jih damo na zunanjo polico oken, če seveda temperature niso ekstremno nizke. Teloh je primeren tudi za rezano cvetje. Pri rezanju zaradi strupenosti uporabljamo rokavice, spodnji del stebla križno zarežemo, saj nas bo v tem primeru cvetje razveseljevalo dalj časa. V knjigi Obdelovanje zemlje celi dušo je zapisano: vrt ti dušo polni z upanjem. Tega pa v teh časih ni nikoli preveč. Januar 2014 |
JEGLIČ (PRIMULA)
Avtor: Marija Čuček Ime izhaja iz latinščine in pomeni prvi, kar se nanaša na čas cvetenja. V Sloveniji raste v naravi 10 vrst teh lepih trajnic: - trobentica je najpogostejši jeglič, cveti rumeno in ima zanimiva domača imena: gospodična, ovčica, pevčica, piskavec,… - visoki jeglič ima na cvetnem steblu več cvetov v rumeni barvi, - pomladanski jeglič cveti rumeno in je zdravilen, - moknati jeglič cveti rdeče vijolično, - wulfenov jeglič raste v gorah in cveti vijolično, - lepi jeglič ali avrikelj ima usnjate liste, cveti rumeno, raste v gorah in je zavarovan, - krajnski jeglič je zavarovana, endemitna trajnica, ki raste le v Sloveniji in to na notranjskem, cveti v vijolični barvi, - idrijski ali dražestni jeglič je križanec med lepim in krajnskim jegličem, je zavarovan, cveti tako rumeno kot vijolično, - kuštravi jeglič raste na vulkanskih skalah, je na seznamu ogroženih rastlin, - najmanjši jeglič cveti lila barve in je tudi na seznamu ogroženih rastlin. Pomladanski jeglič, pri katerem uporabljamo korenine (kopljemo jih jeseni) in cvetove (nabiramo jih s cvetnimi čašami) je zdravilna rastlina. Uporabljamo ga za lajšanje bronhitisa, oslovskega kašlja, prehladov, pljučnice, astme, revmatičnih težav, migrene, odvaja vodo, odpravlja težave s srcem, ki so živčnega izvora, krepi živce, razstruplja. Iz cvetov pripravljamo poparke, iz korenin zavretke. Za pomladansko čiščenje pijemo sledeči poparek iz: svežih cvetov jegliča, svežih listov breze, sveže zeli pekoče koprive v enakih delih. Pijemo 2 do 3-krat na dan po eno skodelico vedno sveže pripravljenega čaja. Pri težavah s spanjem pripravite mešanico: 50 g korenine jegliča, 20 g cvetov sivke, 15 g storžkov hmelja, 5 g korenine baldrijana. Pripravimo poparek, pijemo zvečer, 1 do 2 skodelici, sladkamo z medom. Proti dolgotrajnemu kašlju zmešamo: 40 g korenine jegliča, 20 g strtega ploda janeža, 20 g strtega ploda komarčka, 20 g listov lapuha. Iz ene čajne žličke pripravimo zavretek, ki ga pijemo 2 do 3-krat na dan po eno skodelico z medom, največ 4 tedne. Za otroke namesto korenin uporabljamo cvetove jegliča. Pri predpisanem doziranju jeglič nima neželenih učinkov, previdno naj jeglič uporabljajo tisti, ki imajo gastritis ali čir. Pomladanski jeglič posadite na zeliščni vrt v sosedstvo z dobro mislijo. V ljudskem zdravilstvu uporabljajo za opisane težave tudi trobentico. Mlade liste in cvetove trobentice uporabimo sveže v pomladanskih solatah. Jegliče pa sadimo kot sobne rastline, ki cvetijo že januarja tako, da sredi zime v naše domove prinesejo pomlad. Izberemo jim hladen prostor, zagotoviti jim moramo dovolj vlage, voda ne sme zastajati. Ne zalivamo jih v cvetno rozeto, saj se bo pojavila plesen. Sproti odstranjujemo odmrle liste in cvetove. Po cvetenju jih, če vreme dopušča, posadimo na prosto. Jegliče lahko posadimo tudi v korita, ki so na zunanji strani oken, na balkone in zavetne stene na terasah. Včasih, ko še ni bilo pod okni radiatorjev, so na kmetijah cvetele sobne primule, imenovane tudi repice, z okroglastimi socvetji na dolgih steblih. Ponovno jih lahko kupimo v vrtnarijah, seveda v večjem številu barv, vendar težko prenašajo suh zrak, naj pa bi bile tudi alergene, zato niso pretirano priljubljene. Jegliče seveda lahko sadimo tudi na okrasni vrt. Trobentice v vseh mogočih barvah na polsenčne, vlažne, a propustne lege pod grme, drevesa listavcev in tudi med travo, kjer jih bodo obiskovale tudi čebele. Nekateri jegliči so primerni tudi za skalnjake (avriklji, obloglavi jegliči). Rožnati jegličpotrebuje vlažno rastišče, visoki jeglič pa zahteva šotna tla. Japonski, moknati in bulleyev so etažni jegliči, saj so cvetovi razporejeni po etažah na močnem, visokem cvetnem steblu. Ti jegliči so lepi v skupinskih zasaditvah. Naj vas pisani jegliči zdrave popeljejo v pomladni čas. Februar 2014 ČAJ ZA SREČO
Avtor: Marija Čuček Z malimi zeliščarji smo se preselili v Jožefov dom, kjer smo pekli pujske za srečo, poskusili piškote s sivko, pripravili čaj ki ogreje in tudi čaj za srečo. Ob tem smo spoznali zdravilne rastline, ki so v teh mešanicah. Z veseljem smo pripravili ognjičevo kremo, jo dali v lončke, na katere smo prilepili ročno narisane etikete. Želite mogoče tudi vi poskusiti sivkine piškote? Naredimo jih po sledečem receptu: 110 g masla ali margarine za peko, 6 žlic sladkorja v prahu, mala pest sivkinih cvetov in 175 g moke (lahko tudi pirine). Maslo in sladkor penasto zmešamo, v dobljeno zmes ročno vdelamo sivko in moko. Zgnetemo gladko testo, ki ga oblikujemo v kroglo, ta naj v hladilniku počiva 15 minut. Na pomokani površini testo na tanko razvaljamo in z modelčki za kekse izrežemo različne oblike. Pečemo 10 minut pri 200 stopinjah, na pekaču, obloženem s peki papirjem. Ko so pečeni, jih še 5 minut pustimo na pekaču. K piškotom se poda Čaj za srečo po Mirjam Grilc, ki vam ga namesto voščila podarjamo za praznike. Sestavljen je iz enakih delov materine dušice, lipe, kamilice, citronke, poprove mete in melise. Mešanico poparimo in pustimo pokrito stati 10 minut. Pijemo ob kateremkoli času. Bodite zdravi in veseli, naj vam piškoti in čaj teknejo! December 2013 |
BOŽIČNA ZVEZDA IN BOŽIČNI KAKTUS
Avtor: Marija Čuček Prazniki bodo še lepši, če bomo svoj dom tudi praznično okrasili. Uporabimo material iz narave, ki ga lahko kombiniramo z božičnim kaktusom in božično zvezdo. BOŽIČNI KAKTUS Ko pomislimo na kaktus, si predstavljamo bodikavo rastlino puščave, božični kaktus pa je izjema, saj njegovi listni členi nimajo trnov. Izvira iz Brazilije, kjer domuje v vlažnih toplih krajih. Raste v krošnjah dreves tropskega deževnega gozda. V naših domovih je čisto zadovoljen, ustreza mu okenska svetloba in temperatura med 20 in 25 stopinj. Za svojo priljubljenost se mora zahvaliti cvetenju okrog božiča. Tvorbo cvetnih popkov, ki so vedno na koncu listnih členkov omogočijo krajši dnevi jeseni. Izbor barv je velik: od rdeče, živo rožnate, vijolične, kot svila lesketajoče lososove barve, kremno bele in rumene. Obstajajo tudi dvobarvni. Potrebuje redno zalivanje, po cvetovih ga ne smemo pršiti, saj bodo dobili madeže. Ko odžene cvetne popke ga ne prestavljamo, saj jih lahko odvrže. Čez poletje ga prenesemo na prosto v senco. V septembru in oktobru naj počiva pri temperaturi od 15 do 18 stopinj, ga tudi manj zalivamo. Najbolj pride do izraza na polički. Predlagam, da si izdelate praznični aranžma tako, da lonček s kaktusom ovijete v mah in obložite z drevesno skorjo. Oboje povežite z žičko, na katero nanizate zvezdice, ki jih izrežete iz satnic ali pa na skorjo prilepite cimetove palčke, zvezdasti janež, posušeno limono, klojce, … BOŽIČNA ZVEZDA Izhaja iz Mehike, kjer raste kot grmičasta trajnica. Očarljiva je s svojimi živo rdečimi ovršnimi listi, ki obkrožajo drobne, skoraj neopazne rumene cvetove in se odpirajo od septembra do marca. Vrtnarji so uspeli vzgojiti rastline različnih oblik rasti in z različnimi barvami ovršnih listov, ki so rožnati, beli ali celo večbarvni. Ko rastlino prenašamo iz vrtnarije do doma, je potrebno paziti, da se ne prehladi, saj ji bodo v tem primeru v nekaj dneh odpadli listi. Damo jo v topel, dobro osvetljen prostor, redno jo zalivamo z mlačno vodo, vendar voda ne sme stati v podstavku. Božična zvezda spada med mlečke, če jo odrežemo, ustavimo izločanje mlečka tako, da odrezan ali odtrgan del zažgemo nad plamenom. Nekateri od mlečka dobijo izpuščaje, podobne opeklinam. Če želimo božično zvezdo obdržati za naslednje cvetenje, jo porežemo ko odpade listje za dve tretjini, poskrbimo, da je substrat suh, postavimo jo na hladen svetel prostor. Obdržimo od 4 do 5 stebel. Na začetku poletja jo presadimo v novo rodovitno zemljo. Septembra jo prenesemo v topel temen prostor, kjer naj bo do novembra, ko temperaturo znižamo na 15 stopinj. Decembra bo začela ovršne liste barvati, da bo barva izrazita, naj bo v prostoru 17 stopinj, zalivanje zmanjšano, nikoli je ne pršimo. Razmnožujemo jo s potaknjenci. Želim vam, da se v prazničnih dneh ustavite, prisluhnete sebi in drugim, najdete mir, podelite ga svoji družini, prijateljem, sorodnikom, …, predvsem pa ne pozabite na tiste, ki so potrebni vaše tople besede in pomoči. Naj vas v novem letu osrečujejo lepi drobni trenutki, bodite zdravi in ne pozabite, da je narava navdih in tudi tolažnik. December 2013 |
VETRNICE (ANEMONE)
Avtor: Marija Čuček Še v začetku novembra je bila gredica jesenskih anemon vsa v cvetju. Lahne sape, ki so pozibavale cvetna stebla, so zamenjali močnejši hladni vetrovi in odnesli bele cvetne lističe. Za njimi so ostale semenske glavice, ko se bodo odprle, bo seme zopet ponesel veter, takrat kot beli puh. Počasi bo prišla zima, tudi listje anemon bo odmrlo in ta lepa, tudi podeželska roža bo počivala do prihoda pomladi, ko bodo njeni lističi znova pokukali iz zemlje. Se spomnite, da ste se kot otroci igrali s pisanimi vetrnicami in tekali naokrog, da bi se čimbolj vrtele? Danes imamo velike vetrnice, ki nam dajejo elektriko, a mi si raje oglejmo naše samonikle vetrnice. Kar sedem vrst teh lepih rožic imamo v Sloveniji. Vse cvetijo v pomladnem času, so nizke rasti in rastejo od nižin, primorja in v alpskem pogorju. Kobulasta vetrnica je bele barve in spominja na narcise. Mala vetrnica cveti belo in raste v Julijcih. Podlesna vetrnica v času pomladi spremeni gozdna tla v bele preproge, raste tudi v sadovnjakih in na vlažnih travnikih. Zlatičnata vetrnica je rumene barve. Trilistna vetrnica je bele barve, ime ima po obliki listov. Divja vetrnicacveti belo. Vrtna vetrnica je prav tako divja sorta, rožnate barve, raste v primorju, je zelo redka in tudi zaščitena. Okrasne sorte anemon krasijo vrt v pomladnem in jesenskem času. Pomladne so nizke, cvetijo v beli, modri in rožnati barvi. Jesenske anemone so obvezne na vsaki jesenski gredici, še posebej na podeželskem vrtu. Sadimo jih na polsenčne lege, lahko pod velika drevesa in pred temno ozadje, saj tako njihovi cvetovi pridejo bolj do izraza. Zrastejo od 60 do 150 cm v višino. Cvetijo v beli in rožnati barvi z enojnimi ali polnjenimi cvetovi. Prst naj bo vedno malo vlažna, še posebej je to pomembno poleti, saj bo le tako obilo cvetja. Ne mara pa zimske mokrote, zato mora biti posajena v propustna tla. Razmnožujemo jo z delitvijo ali s koreninskimi potaknjenci. Vraščanje je malo počasnejše, ko pa se razraste, se je ne moremo več »rešiti«. Sadimo jih skupaj z višjimi trajnicam, kot so: hermelike, jesenske astre, dresni, meni pa so najbolj všeč, če rastejo same na manjši gredici. Dolgo uspevajo na istem mestu, so prezimno trdne, tistim, ki so višje rasti, lahko damo pomladi oporo. Verjemite, da so prava izbira za vaš vrt. Cvetlični vrt se odpravlja k počitku, zato nas je Jožica Fras razveselila z delavnicami izdelave rožic iz krep papirja. Lepo je, da ohranjamo stara znanja, tudi iz teh rožic lahko naredimo lep šopek. November 2013 JESENSKE ASTRE (ASTER)
Avtor: Marija Čuček Ob koncu vrtnarske sezone zasijejo astre v beli, rožnati, modri, vijolični in karminasti barvi. So zvezde jesenskega vrta, tudi njihovo ime v grščini pomeni zvezda. Izvirajo iz Kanade in Severne Amerike. Pri nas samoniklo raste pet divjih sort: marjetičasta nebina (zacveti prva v beli barvi in spominja na marjetico), alpska nebina (raste v visokogorju naših Alp in cveti v vijolični barvi),gorska nebina (cveti modro, raste na višjih, suhih travnikih), obmorska nebina (raste ob solinah, cveti modro vijolično, lahko tudi pozimi), zlata nebina (cveti rumeno in krasi travnike Kraškega roba). Astre ali nebine so prezimno trdne trajnice, ugaja jim sončna lega in humusna, hranljiva propustna prst, ki mora biti vlažna tudi poleti. Sadimo in presajamo jih pomladi, razmnožujemo z delitvijo (lahko tudi s potaknjenci). Na tri leta jih presajamo v svežo zemljo, da bodo obilno cvetele in tudi razraščanje bomo omejili. V sredini junija jih pinciramo, da dosežemo gosto in košato rast. V višino zrastejo od 30 do 180 cm. Nekatere potrebujejo oporo. Obstaja tudi plazeča sorta. Vsem astram je skupna marjetičasta oblika cvetov, ki so lahko enojni ali vrstnati. Cvetijo od avgusta do novembra. Astre so občutljive na plesen, zato jih po cvetenju čim nižje porežemo, da preprečimo širjenje plesni, škropimo s preslico. Na gredicah so lepa kombinacija z jesenskimi anemonami, hermelikami, dresnimi, travami, … Primerne so tudi za rezano cvetje. V sončni jeseni so odlične gostiteljice čebelam in metuljem. Na podeželskih vrtovih so bolj znane enoletne astre, ki so lepa obroba gredic in obstojne v šopkih. Včasih so bile le enojne v beli, roza in modri barvi, danes pa so na voljo pajkovke, vrstnate in polnjene v množici barvnih odtenkov. Trajne in enoletne so prava izbira za naše podeželsko okolje. Ne vem, kdaj je tetka jesen uspela vzeti v roke čopiče in barve in naravo pobarvati v rumeno, rdeče, oranžno in rjavo; vem le to, da nastala umetnina prija mojim očem in duši, priznati ji moram, da je svoje umetniško delo opravila odlično. Vzamite v roke fotoaparat, da boste zabeležili to lepoto za dni, ko bo nastopila sivina okoli nas in v nas. Vse dobro vam želim! November 2013 |